Pasivacija se v površinski tehnologiji nanaša na spontano nastajanje ali namerno ustvarjanje nekovinske zaščitne plasti na kovinskem materialu, da se prepreči ali močno upočasni korozijsko delovanje osnovnega materiala. Če je zaščitna plast sestavljena iz kroma, govorimo o kromatiranju. V vsakdanjem jeziku se izraza “passivieren” in “chromatieren” pogosto uporabljata zamenljivo. Pomembno je razlikovati med passivacijo in fosfatiranjem, saj se njuna uporaba prekriva.

Spontana pasivacija (avtopasivacija) se pojavi, ko je golo kovino izpostavljeno zraku ali drugemu korozivnemu okolju. Ali bo prišlo do korozije, je odvisno od kemične sestave kovine. Patinacija se pojavi pri skoraj vseh kovinah v atmosferskem in vremenskem okolju. Na primer, patina na bakru tvori naravno zaščitno plast proti nadaljnji koroziji (elektrokorozijski učinek). Tudi s korozivno solno kislino se svinec (sivo kovinsko) pasivira s tvorbo svinčevega oksida (PbO2, črna barva).

Najboljši primer za takšno passivacijsko plast je krom. Kljub temu, da je krom v kemičnem smislu manj nizek od železa, se pri koroziji v stiku z zrakom in vodo obnaša skoraj kot plemenita kovina. To lahko opazimo pri kopalniških armaturah, ki so kromirane in ostanejo desetletja sijoče in bleščeče. Zelo tanka, nevidna oksidna plast (pri krom-nikel jeklih v velikosti približno 10 nm, kar ustreza približno 50 atomskim plastem, pri čistem kromu pa 5 plastem) ločuje kovino od atmosfere, tako da je nadaljnja oksidacija mogoča le s difuzijo skozi oksidno plast. Passivacijska plast ovira difuzijo, kar preprečuje nadaljnjo korozijo materiala.

Podoben učinek je pri nerjavnem jeklu: vsebujoči krom tvori pri masnem deležu 10,5 % ali več kromov oksid, ki preprečuje nadaljnjo oksidacijo. Če je ta oksidna plast poškodovana, pride golo kovino v stik z atmosfero in avtomatično se tvori nova passivacijska plast – to pomeni, da je plast samozdravilna. Tudi drugi tehnično pomembni materiali, ki tvorijo passivacijske plasti, so aluminij, nikelj, titan, svinec, cink in silicij.